Non so in qual modo, ma i miei scolarini erano venuti a sapere che quel giorno era il mio compleanno. Me li vidi arrivare alla scuola col vestito delle feste e con un regalino tra le mani.
Chi mi portava una penna elegante, chi un libriccino da messa, chi un astuccio da lavoro, chi un bel mazzo di fiori freschi. Io fui consolata e attristata da quella vista: consolata perchè qualunque segno di gratitudine o d'affetto che mi venisse da quei buoni figliuoli mi toccava il cuore e mi faceva parer leggiero ogni sacrifizio: attristata, poichè pensavo che i denari occorsi in quelle compre, potevano venir destinati a più nobile uso. A ogni modo, accolsi serenamente quelle care dimostrazioni d'amore.
Un bambino solo, il più povero, non mi offrì nulla: ma dal suo contegno imbarazzato e dal suo visetto malinconico argomentai quanto dovesse soffrire. Lo chiamai e quando l'ebbi vicino me lo strinsi ripetutamente fra le braccia, baciandolo. Incoraggiato da quelle carezze, il poverino mi pose tra le mani un involtino e fuggì vergognoso.
Sorpresa e incuriosita, lo aprii senza che nessuno potesse accorgersene. Vi erano.... indovinate!.. Tre pallottoline di zucchero!
Lo richiamai subito da me.
--Lo sapevi che mi piacesse lo zucchero? gli chiesi sorridendo.
--Me lo sono figurato! Mi piace tanto a me!
--E tu, ripresi commossa, l'hai certo chiesto alla mamma e....
--No signora! replicò prontamente, non ho chiesto nulla a nessuno; glie l'ho serbato proprio io, di mio....
--Ma pure....
--La nonna, quando mi dà il caffè e latte, mi mette sempre nella chicchera due o tre pallottoline di zucchero per indolcirlo. Io ho levato lo zucchero....
--E il caffè e latte?... chiesi con la gola serrata.
--L'ho preso amaro!
Mario, piccolo Mario, dove sei tu? Forse il fumo delle officine avrà annerito il tuo viso d'angelo, forse a quest'ora lavorerai i campi dove biondeggia la messe e si matura, al sole, la vite, forse ti accoglieranno le navi avventurose dove il lavoro è sì duro, la speranza sì fallace....
Ma chiunque tu sii, operaio, agricoltore o uomo di mare, il tuo posto è fra i nobili cuori, per quali l'amore è sacrifizio, l'abnegazione, dovere.
Mario, piccolo Mario, se tu per un momento potessi entrare nella mia stanzetta da studio, vedresti molte carte, molti libri, molti ninnoli; e vedresti anche, custoditi in una piccola campana di vetro, tre pezzetti di zucchero, un nome, una data! | Ne vem, na kakšen način, ampak moj scolarini so spoznali, da je ta dan moj rojstni dan. Videl sem jih prispejo na šoli s strankami in obleko z darilom v rokah. Kdo sem nosila elegantno pisalo, drugi malo knjigo mase, vsak od tistih, ki delajo, je lepa šopek svežega cvetja. Sem se tolažil in užaloščen ob pogledu: potolažili, ker vsak znak hvaležnosti in naklonjenosti, da sem prišel od tistih dobrih otrok dotaknil moje srce in me je rahlo mnenja vsako žrtvovanje: užaloščen, ker sem mislil, da denarja, ki ga je dala v teh nakupov, se lahko dodeli za več plemenito uporabo. Kakorkoli že, sem umirjeno sprejela te dragi demonstracije ljubezni. Edini otrok, najrevnejši, mi ne ponudi ničesar, ampak sramoval svojega obnašanje in njegov sad malo obrazu, ko sem trdil, bi moral trpeti. Poklical sem ga in ko sem imel zraven mene ga objel večkrat v svojih rokah, ga poljubljati. Spodbujati s temi boža, reveža vprašal me snop v rokah, in pobegnil sramotno. Presenečen in radoveden, sem ga odprl in nihče ni mogel videti. Tam so .... veš kaj! .. Tri žoge sladkorja! Poklicala sem ga nazaj desno stran od mene. - Ali ste vedeli, da mi je všeč sladkor? Vprašal sem, nasmejan. - Sem to mislil! Všeč mi je toliko do mene! - In ti, se je nadaljevala premaknili, boste zagotovo vprašal mamo in .... - Ne, gospa! takoj odvrnil, nisem prosil nikomur ničesar; Vam bo ohranil svoj ego, moj .... - Ampak še vedno .... - Babica, kdaj mi daje kava in mleko, vedno me spravi v Chicchera dva ali tri kroglice sladkorja za indolcirlo. Imam postavljeno sladkor .... - In kava in mleko ... sem vprašal grlo zaostrili. - L'ho je grenko! Mario, Mario Bros, kje si? Morda dim pocrnjene delavnice bodo imeli svoj angelski obraz, morda delate na tem biondeggia področjih, kjer je pridelek zrel in sonca, vijakom, morda boste dobrodošli ladij avanturo, kjer je delo tako težko, varljivo upanje, da .... Kdor pa si, delavec, kmet ali človek na morje, vaše mesto je ena najbolj plemenitih src, ki ji je ljubezen žrtvovanje, nesebičnost, dolžnost. Mario, Mario Bros, če boste za trenutek sem mogel priti v mojo sobo za študij, bi videli veliko kartic, veliko knjig, veliko Džidža-knacks; in tudi vi bi videli, hranijo v majhni stekleni zvon tri kepe sladkorja, ime, datum,! |